|
indietro
Zgodovinski pregled deželnega izseljenstva
Gian Carlo Bertuzzi
Ali je izseljenstvo usoda, na katero je obsojen, kdor je rojen v krajih, ki ponujajo le uboštvo? Ali je izseljenstvo pogumna izbira tistega, ki se poda na pot »iskanja sreče«, da bi sebi in svoji družini omogočil boljše življenje? Je morda sestavni del gospodarskega in družbenega življenja, njegova posledica in hkrati razlog za njegov obstoj? Ali je izseljenstvo lahko vir blaginje za tistega, ki odide, in za tistega, ki ostane? Ali pa je le vir družbenega, kulturnega, gospodarskega in demografskega propadanja krajev, ki jih ljudje zapuščajo? Je morda lahko oboje hkrati?
Poskušajmo odgovoriti na ta vprašanja z zgodovinskega vidika in na primeru dežele Furlanije Julijske krajine.
Že v začetku moderne dobe so se številni karnijski prebivalci selili tudi v zelo oddaljene kraje, da bi tam opravljali najrazličnejše poklice, za katere so bili strokovnjaki; enako velja tudi za prebivalce drugih alpskih območij. Ukvarjali so se s tkanjem, obrtjo, bili so nosači, služabniki in predvsem potujoči trgovci – cramàrs/kramarji. Nekateri so postali trgovci na debelo, postavili so skladišča v glavnih središčih svojih trgovskih območij in s to dejavnostjo obogateli, si zgradili gosposka domovanja, kupovali zemljišča tako na karnijskem kot drugod. V teh primerih lahko govorimo o »izseljenstvu blaginje«, katerega razlog je doseganje in ohranjanje sicer nedosegljive kakovosti življenja.
V drugi polovici devetnajstega stoletja, ko se začne evropski gospodarski prostor korenito spreminjati zaradi industrijskega razvoja, je tak sistem propadel. Razvoj industrializacije, urbanizacije, mreže transportnih poti je zahteval vse več delavcev na področju gradbeništva in čeprav se območja, kamor so se usmerjali emigracijski tokovi niso spremenila, se je spremenil letni čas selitev: te se niso več dogajale v zimskih mesecih, temveč spomladi in poleti – v obdobju, ugodnejšem za gradbena dela. Delovne priložnosti, pričakovanja glede zaslužkov, ki so se obetali poklicem, povezanim z gradbeništvom, so vse bolj spodbujala – v kakovostnem in količinskem smislu – izseljevanje v upanju na boljši jutri posameznikov in družin. Val selitev se iz hribovsko-gorskih območij, od koder je v preteklosti odhajalo največ ljudi, širi in zajame nižine, kjer kmetje, izčrpani od davščin, ki jih je vzpostavil nepošten kolonski sistem, in obubožani zaradi bolezni, ki so napadle sviloprejke in trte, edini izhod iz revščine videli v selitvi. Tembolj, ker so jim posredniki, ki so pogosto novačili delavce brez vseh moralnih zadržkov, tuje, oddaljene kraje slikali v čudoviti luči. Konec devetnajstega stoletja se je več tisoč ljudi izselilo v Argentino in Brazilijo, na prehodu stoletja pa v Severno Ameriko. V tem obdobju je tudi v države Srednje Evrope vsako leto prihajalo do 100.000 sezonskih delavcev, ki so bili pogosto organizirani v skupine. Čeprav ni šlo za podjetja v današnjem smislu, pa so nekatere od teh skupin odigrale glavno vlogo v urbanističnem in infrastrukturnem razvoju območij, v katera so prihajali. V začetku dvajsetega stoletja izseljevanje ni več le rešitev iz brezupnega položaja revščine, temveč postane sestavni del gospodarskega sistema, ki s tem, da vse več delovne sile seli v tujino, močno vpliva na notranje razvojne možnosti. Prav zato je prva svetovna vojna, ki je preprečila nadaljevanje dejavnosti izseljencev in prekinila ustaljene emigracijske tokove, ta sistem popolnoma porušila, edini vir dohodkov mnogih družin je namreč tako ugasnil. Po vojni so lahko Francija, Belgija in Amerika le delno nadomestile možnosti, ki so jih pred tem zagotavljale države Srednje Evrope. Negotove politične razmere in gospodarsko nazadovanje v dvajsetih in tridesetih letih so še dodatno zaostrovali stisko, tudi v tujini ni bilo več veliko priložnosti za boljše življenje. Številne države so začele omejevati izseljevanje, tudi demografska politika fašističnega režima v Italiji je temu nasprotovala. Vendar je morala glede na hudo naraščanje brezposelnosti svoje ukrepe omiliti in slednjič, prav pred izbruhom vojne, je bila primorana v Nemčijo tretjega rajha napotiti več tisoč kmetijskih in industrijskih delavcev. V teh letih se pojavi še ena oblika izseljevanja, ki je bila pred tem obrobnega pomena, in sicer politično izseljevanje. Pogosto gre za delavce, ki so svoja politična stališča izoblikovali v izseljenstvu in ki so prav zato nasprotovali fašizmu. Ti so prisiljeni zapustiti državo, tako kot številni Slovenci in Hrvati pod takratno Kraljevino Italijo, ki so bili preganjani bodisi iz političnih razlogov bodisi zaradi narodne pripadnosti, ali ki so izgubili delo kot uslužbenci habsburške uprave.
Druga svetovna vojna zaostri že tako globoke gospodarske težave Furlanije in jim doda nove, povezane z odseljevanjem Italijanov iz Istre in z njihovim problematičnim vključevanjem v gospodarstvo tržaškega območja, ki se znajde v popolnoma spremenjenem geopolitičnem kontekstu. Iz teh razlogov zajeme pojav preseljevanja tudi Trst. Številni se odpravijo prek oceana in nemalo teh selitev postane dokončnih. Enako se zgodi z mnogimi družinami, prebeglimi iz jugoslovanske Istre, ki jih mednarodni organi za pomoč »razseljenim osebam« napotijo v Avstralijo ali Kanado. Ponovno se začnejo tudi začasna izseljevanja v evropske države, pogosto ilegalna, kakršna so bila značilna za konec devetnajstega stoletja, predvsem v Francijo, v Belgijo, kjer je mogoče najti delo v rudnikih, v luksemburško državico, kasneje v Švico in v petdesetih letih v Zahodno Nemčijo, ki bosta postali v prihodnjih letih s tega vidika najpomembnejši. Vendar pa zajame gospodarski razvoj Italije, ki se začne v teh letih in katerega finančni sistem se lahko zanaša tudi na denarne pošiljke zdomcev, tudi Furlanijo in Julijsko krajino, kar privabi mnoge, da se vrnejo v deželo in prispevajo k njenemu napredku z v tujini pridobljenim strokovnim znanjem in podjetniškimi sposobnostmi ter s sredstvi, ki jih investirajo na njenem ozemlju. Izseljenski tokovi se začnejo obračati in leta 1968 število oseb, ki se vrnejo, preseže število tistih, ki deželo zapustijo. V tem obdobju bremenijo posledice izseljevanja in upadanja prebivalstva predvsem obrobna območja dežele, vendar omogočijo obsežni ukrepi za obnovo in gradnjo po potresih leta 1976 tudi prebivalcem teh krajev priložnost ponovne vključitve v gospodarski in družbeni sistem, ki se je medtem tako spremenil, da ni več odvisen od pomoči izseljencev iz drugih delov sveta.
|
|
 imena kdo kaj kdaj kje  intervjuji zemljevidi časovna krivulja potovanja zgodbe
|
Tvoja zgodba o izseljenstvu
Prispevaj svojo zgodbo ali zgodbo sorodnika, prijatelja, znanca. Opremiš jo lahko s fotografijami, drugimi dokumenti ali multimedijskimi vsebinami. Uvrščena bo v arhiv AMMER in tako tebi ter drugim dostopna, skupaj z ostalimi objavljenimi zgodbami, prek njegove spletne strani.
|
AIRE “Anagrafe degli Italiani Residenti all'Estero” (Matične evidence Italijanov v tujini)
Statistični podatki, nazadnje osveženi junija 2006, rojakov Furlanije Julijske krajine v tujini, razvrščeni po pokrajinah, po ATO (optimalnih ozemeljskih območjih), po občinah, po celinah in po namembni državi.
pojdi na spletno stran
|
|
web
administrator