Jezikovna in kulturna sorodnost je močno poudarjena, saj je avtor mnenja, da bo ta okoliščina pripomogla k odpravljanju zadržkov morebitnih italijanskih izseljencev v to deželo. Poleg te opozarja še na druge prednosti, ki jih ima Kanada glede na Latinsko Ameriko in ki bi lahko bile ključni dejavniki, ki bi izseljence prepričali, da za svoj cilj izberejo Kanado. Predvsem poudarja, da je čas potovanja bistveno krajši (10 ali 12 dni namesto 25 ali 30 dni, kolikor traja plovba do Brazilije ali Argentine). V Bossangovi knjižici sta navedeni dve sprejemni točki za organizacijo odhodov italijanskih izseljencev, ki sta v Parizu in Le Havru. Italijani, ki odpotujejo iz Pariza, se morajo zbrati na železniški postaji St. Lazare, in sicer vsako sredo ob 10.50 zvečer, ko je predviden odhod vlaka, ki prispe v Le Havre ob 6 uri zjutraj. Tu jih sprejme Philippe Winterter, lastnik gostišča na rue de Percanville 20, ki jih nastani v svojem gostišču in nato pospremi do Urada kanadske vlade, na naslovu Quai d’Orleans 51. Uradnik kanadske vlade potrdi pogodbe in poskrbi za prevoz prtljage na krov. Izseljenci se na ladjo v Le Havru vkrcajo v petek, v nedeljo prispejo v Liverpool, po nadaljnjih desetih dneh plovbe pa končno stopijo na kanadsko ozemlje.
Vendar se je v zadnjih desetletjih devetnajstega stoletja le malo Furlanov odločilo za to pot. V triletnem obdobju 1876-1878 so italijanske oblasti (ki skupaj popisujejo »kanadske« in »ameriške« izseljence) zabeležile le štirinajst odhodov v »novo Francijo«, medtem ko so jih v (skoraj) četrt stoletja trajajočem obdobju od leta 1879 do leta 1902 naštele le enaintrideset. Leto prej, ko Videm obišče generalni konzul Italije v Kanadi, je Furlan Giuseppe Solimbergo v časopisu La Patria del Friuli povzel nekaj ugotovitev konzula v zvezi z lastnostmi in velikostjo italijanske skupnosti v državi Severne Amerike: »Naših izseljencev je razmeroma malo; italijanska kolonija v Montrealu šteje približno 2.000 oseb; približno 600 jih je v Torontu; nekaj sto v Ottawi, še manj v Quebecu. Dve skupini sta razpršeni v provinci Ontario in v Manitobi v Winnipegu; najštevilčnejša in najbolj strnjena je skupnost v Britanski Kolumbiji, zlasti na otoku Vancouver, tu naj bi jih bilo kar 8.000. Čeprav ta podatek ni zanesljiv, jih je gotovo nekaj tisoč. Natančnejše skupno število je nemogoče določiti«. 
V prvih mesecih leta 1901 je serija člankov, objavljenih v furlanskih časopisih Giornale di Udine in La Patria del Friuli mnoge, ki so se zanimali za selitev v deželo Severne Amerike, prepričala, naj tja ne odpotujejo, saj naj bi Kanado zajele »težke posledice« zaradi priseljevanja.  Giornale di Udine poroča o prvih izsledkih raziskave, ki jo je februarja 1901 začel časopis Corriere della Sera v zvezi z izjemno številnimi in skrivnostnimi potmi proti švicarski meji. Emigranti, skoraj sami moški, so se zbirali v Chiassu, od koder so pot nadaljevali proti severu. V Chiassu so s posredovanjem agentov skrivnostne družbe podpisali pogodbe za delo v Kanadi, kamor se je po pripovedovanjih odpravljala ta množica izseljencev [približno 2.500 naj bi jih bilo].