Matteo Ermacora

Na prehodu iz 19. v 20. stoletje sta postali Avstrija in Nemčija glavni ciljni državi furlanskega izseljevanja. Oblike, razsežnosti in lastnosti takega izseljevanja pa so se bistveno razlikovale od tistih, ki so bile značilne za mobilnost sodobnega časa. Prva pričevanja o »tradicionalnem« izseljevanju segajo namreč v 16.-17. stoletje, ko so lakota, epidemije in fevdalne obveze prisilile Karnijce, da odidejo v habsburško cesarstvo, v Istro in na Bavarsko. Šlo je za začasno izseljevanje krošnjarjev (t.i. »cramars«) in tkalcev; táko izseljevanje, ki je potekalo predvsem v zimskih mesecih, je predstavljalo dopolnilni vir dohodka iz skromne kmetijske dejavnosti v gorskih predelih. Značilnosti tovrstnih izseljenskih tokov so ostale v bistvu nespremenjene do konca 18. stoletja, ko so propad domače tekstilne industrije, omejevanje trgovskih dejavnosti in razmah gradbenih del onstran Alp, ob povečani demografski rasti v furlanski pokrajini, povzročili preobrat v migracijskih tokovih iz alpskega območja.