|
indietro
Izseljevanje Furlanov v Avstrijo in Nemčijo
Matteo Ermacora
Na prehodu iz 19. v 20. stoletje sta postali Avstrija in Nemčija glavni ciljni državi furlanskega izseljevanja. Oblike, razsežnosti in lastnosti takega izseljevanja pa so se bistveno razlikovale od tistih, ki so bile značilne za mobilnost sodobnega časa. Prva pričevanja o »tradicionalnem« izseljevanju segajo namreč v 16.-17. stoletje, ko so lakota, epidemije in fevdalne obveze prisilile Karnijce, da odidejo v habsburško cesarstvo, v Istro in na Bavarsko. Šlo je za začasno izseljevanje krošnjarjev (t.i. »cramars«) in tkalcev; táko izseljevanje, ki je potekalo predvsem v zimskih mesecih, je predstavljalo dopolnilni vir dohodka iz skromne kmetijske dejavnosti v gorskih predelih. Značilnosti tovrstnih izseljenskih tokov so ostale v bistvu nespremenjene do konca 18. stoletja, ko so propad domače tekstilne industrije, omejevanje trgovskih dejavnosti in razmah gradbenih del onstran Alp, ob povečani demografski rasti v furlanski pokrajini, povzročili preobrat v migracijskih tokovih iz alpskega območja.
Sredi 19. stoletja so procesi industrializacije privedli do globokih sprememb v gorskih predelih, saj je razvoj evropskih mest, prometnic in železnic v toplejših mesecih privabil večji del moške delovne sile: med leti 1850 in 1860 je v gorskih območjih prišlo do prave gospodarske in delovne tranzicije od poklicev, ki so sloneli na krošnjarjenju in tekstilni industriji, k gradbeništvu . Do te pomembne »prelomnice« pa ni prišlo naenkrat, številne študije so namreč pokazale, da so se Furlani iz predgorskega območja že v prvi polovici 19. stoletja redno zaposlovali v gradbeništvu v Salzburgu, Gradcu, na Dunaju in Bavarskem. To je bil čas tranzicije, ko so »stari« poklici, ki so bili značilni za sodobno izseljevanje (tkalci, prodajalci sirov in suhomesnih izdelkov, krošnjarji) sobivali z »novimi« poklici (zidarji, mizarji, opekarji).
Ravno države, kot sta Avstrija in Nemčija, kjer se je odvijal proces hitre industrializacije, so spodbudile naval nove delovne sile in tako pospešile transformacijo furlanskega izseljevanja; razlike s tradicionalnimi migracijskimi tokovi so se kazale ne samo v novih poklicih, ampak tudi v dobi izseljevanja, ki je potekalo v toplejših mesecih, od pomladi do jeseni, ter v razsežnosti tokov. Ker so bili Furlani izključeni iz dela v industrijskih panogah, ki je bilo v skoraj izključni domeni avstrijskih in nemških delavcev, so se sredi 19. stoletja usposobili ne samo v najtežjih delih (težaki, teracerji, kopači, kamnolomci, gozdarji), ampak tudi v tistih poklicih, ki so zahtevali visoko tehnično sposobnost (zidarji, kamnoseki, žagarji, dekoraterji). Pod vodstvom veščih delovodij so se kljub težavam uveljavili zaradi svoje izrazite mobilnosti, visoke produktivnosti, organizacije in pridobljenih poklicnih sposobnosti. Zaradi evropske »gradbene vročice«, a tudi demografske rasti in davčnega pritiska mlade italijanske države se je pojav izseljevanja v zadnjih desetletjih 19. stoletja razširil iz gorskih predelov na nižinska območja in zajel dninarje ter lastnike manjših kmetijskih površin, ki so se kot nekvalificirani delavci pridružili tokovom, namenjenim v opekarne srednjeevropskih cesarstev. Iz dodatnega vira dohodka, ki je zaznamoval izseljevanje sodobnega časa, je sezonski migracijski sistem postal pomembno gibalo furlanskega gospodarstva.
fai clic per leggere tutto il documento
|
|
Tvoja zgodba o izseljenstvu
Prispevaj svojo zgodbo ali zgodbo sorodnika, prijatelja, znanca. Opremiš jo lahko s fotografijami, drugimi dokumenti ali multimedijskimi vsebinami. Uvrščena bo v arhiv AMMER in tako tebi ter drugim dostopna, skupaj z ostalimi objavljenimi zgodbami, prek njegove spletne strani.
|
|
web
administrator