|
indietro
Izseljevanje Furlanov v Francijo: 1820-1970
1820-1914 - Izdelovalci mozaikov, teracerji in zidarji v Franciji
Matteo Ermacora
Prvi, ki so v začetku devetnajstega stoletja prispeli v Francosko republiko, so bili izdelovalci mozaikov in teracerji iz krajev z desne strani porečja reke Tilment, ki so se tu z inovativnimi postopki lotili restavriranja starih rimskih mozaikov in dekoracij javnih in zasebnih palač. Konec stoletja privabi v te kraje, kjer doživlja urbanizem velik porast, tudi zidarje in kamnoseke iz hribovsko-gorskih in predgorskih furlanskih predelov. Kljub temu ostajajo migracijski tokovi proti Franciji bistveno šibkejši od tistih, ki se v tem času usmerjajo proti Avstro-Ogrski in Nemčiji.
Začetki: Francija kot možen cilj, a drugotnega pomena
Vse do konca prve svetovne vojne so se furlanski delavci v Francijo izseljevali bolj izjemoma, glavna cilja sta namreč bili Avstro-Ogrska monarhija in Nemčija. Po statističnih podatkih naj bi se v obdobju med letoma 1876 in 1915 v Francijo odpravilo skupno 19.713 izseljencev, to pa je zanemarljiva številka v primerjavi z obsegom izseljevanja na »nemško« območje, saj predstavlja komaj 2,2-odstotni delež. Ta delež se bolj ali manj vse od začetkov priseljevanja v to državo ne spremeni, gre za manjše skupine teracerjev in izdelovalcev mozaikov iz krajev z desne strani porečja reke Tilment, ki prihajajo v Francijo, da bi tu opravljali dekoracijska dela v javnih in zasebnih palačah, ki so pred tem delali v Lombardiji in Piemontu. Večje število delavcev iz Sequalsa prispe v Francijo sredi devetnajstega stoletja, ko tu odkrijejo mozaike iz rimskih časov. Restavracijska dela opravljajo v krajih Montepellier, Béziers in Nîmes. Število furlanskih mojstrov postopoma narašča: iz izsledkov poizvedovanj, ki jih naroči ministrstvo v letih 1884-1885 in 1888, izhaja, da v Franciji delajo opekarji iz Fanne, delavci, ki gradijo ceste, iz Aviana, izdelovalci mozaikov, kamnoseki iz Sequalsa in Travesia. Mojstrstvo teh delavcev je priznano in cenjeno, tako da se začnejo v tem obdobju nekatere skupine odpravljati tudi v Nemčijo, na Nizozemsko, na Dansko in v Združene države Amerike.
Uspeh, ki ga furlanska mozaična obrt zabeleži v Franciji v drugi polovici devetnajstega stoletja, je brez dvoma povezan s podjetniškim podvigom Gian Domenica Facchina. Facchina, rojen leta 1826 v kraju Sequals, ki se je za svoj poklic izučil v Trstu in Benetkah, se je sredi stoletja preselil v Montpellier, kjer je začel obnavljati stara tlakovanja z inovativnim postopkom, kar mu je sčasoma omogočilo – saj je ta postopek zahteval manj stroškov, dela pa so bila hitreje zaključena –, da je pridobil veliko pomembnih naročil. Njegova spretnost in sposobnost združevanja rimskih, beneških in bizantinskih tehnik je prepričala številne naročnike, da so mu zaupali dela v glavnem francoskem mestu, kjer je – po uspešnem sodelovanju na svetovni razstavi leta 1867 – prevzel tudi dekoracijo Opere. Do leta 1904, ko je umrl, je Facchina neumorno delal in potoval med Benetkami in Parizom, kjer je imel svoje delavnice, ter v Francijo privedel tudi številne druge italijanske mojstre mozaične obrti in teracerje, od katerih so mnogi – kot na primer bratje Odorico – po opravljenem vajeništvu odprli svoje delavnice v drugih francoskih mestih. Ekspanzija panoge mozaične dekoracije je spodbudila ustanavljanje številnih družinskih podjetij v zadnjem desetletju devetnajstega stoletja, obrtniki in vajenci pa so začeli prihajati iz širšega območja, ki je zdaj obsegalo tudi okraje Pordenona, Sacileja in Spilimberga.
Sezonski tokovi teracerjev, dekoraterjev in mojstrov mozaične obrti so se dodatno okrepili v prvem desetletju dvajsetega stoletja, o čemer priča raziskava inšpektorja za delo Guida Picottija, opravljena leta 1909. V tem obdobju pa se je začelo tudi povezovanje teh obrtnikov s skupinami zidarjev in kamnosekov iz hribovsko-gorskih krajev pordenonskega in karnijskega območja. Kamnoseki iz kraja Forni di Sotto so namreč v letih 1898-1899 odhajali v Loreno in Pariz, kjer so gradili železniške postaje. Poročila župnikov videmske škofije iz obdobja 1911-1914 potrjujejo, da je val izseljevanja proti Franciji zajel tudi gradbene delavce iz predgorskih (Venzone, Pioverno, Montenars, Alesso) in karnijskih območij (Verzegnis-Chiaicis, Lauco, Ampezzo, Raveo, Enemonzo). Župnik iz Ampezza je leta 1911 zapisal, da so se poleg delavcev, izučenih za »klasične« poklice, začeli izseljevati tudi krojači, ki so odhajali v Marseille in Pariz, medtem ko se je nekaj skupin opekarjev iz krajev Artegna in Buja v osrednji Furlaniji odpravilo v Alzacijo-Loreno vzdolž franko-nemške meje.
Francija je bila torej med devetnajstim in dvajsetim stoletjem ena izmed držav, v katere so se Furlani sicer izseljevali, vendar so tja odhajali maloštevilni, predvsem pa je ostala prehodni cilj za tiste, ki so se iz francoskih pristanišč odpravljali v Kanado. Kljub temu so novice o dogajanju v Franciji prek časopisov ali pisem redkih izseljencev dosegle tudi Furlanijo, ki se je tako seznanjala s francoskim sindikalnim gibanjem, s ksenofobnimi napadi na italijanske delavce, ki so se leta 1893 zgodili v kraju Aigues Mortes, s primerom izkoriščanja malih steklarjev.
fai clic per leggere tutto il documento
|
|
Tvoja zgodba o izseljenstvu
Prispevaj svojo zgodbo ali zgodbo sorodnika, prijatelja, znanca. Opremiš jo lahko s fotografijami, drugimi dokumenti ali multimedijskimi vsebinami. Uvrščena bo v arhiv AMMER in tako tebi ter drugim dostopna, skupaj z ostalimi objavljenimi zgodbami, prek njegove spletne strani.
|
|
web
administrator