|
indietro
Izseljevanje iz Furlanije Julijske krajine v Združene države Amerike
Javier Grossutti
Pred devetdesetimi leti 19. stoletja so večino evropskih izseljencev v Združenih državah Amerike sestavljali Britanci, Irci, Nemci in Skandinavci. Vsaka skupina je opravljala določene poklice in zasedala različne položaje v delovni hierarhiji, ki je bila značilna za etnične skupine iz prejšnjih migracijskih tokov. Britanci in Nemci so načeloma opravljali najbolj kvalificirana dela in se začeli postopoma ukvarjati s specializiranimi poklici v industrijskem sektorju. Irci in Skandinavci pa so se zaposlovali predvsem kot splošni in nekvalificirani delavci. V začetku devetdesetih let 19. stoletja so se izvorna območja evropskega izseljevanja premaknila proti vzhodu in jugu. Nove migracijske tokove so sestavljali predvsem pripadniki slovanskih narodov, Judje in Italijani.
Leta 1900 je število britanskih izseljencev zajemalo le 2,8% evropskega migracijskega toka, delež izseljencev z Irske, Nemčije in skandinavskih držav pa 8%, 4,1% oziroma 7% celotnega izseljenskega toka. V istem obdobju je v Združene države prišlo 22,3% Italijanov, 25,6% izseljencev iz avstro-ogrskih dežel in 20,2% ruskih in poljskih Judov.
V osemdesetih letih 19. stoletja so se že kazale glavne značilnosti italijanskega izseljevanja v Združene države. Italijanski emigranti, ki so prispeli v ameriška pristanišča, so prihajali predvsem iz južne Italije, opravljali so široko paleto večinoma nekvalificiranih poklicev, vračali so se domov po eni ali dveh delavskih sezonah in prihajali v Ameriko s pomočjo tako imenovanega »sistema gospodarjev« (padrone system). Gospodarji, uvozniki cenene delovne sile, so izkoriščali poznavanje angleščine in lokalnih delovnih razmer in tako izvajali nadzor nad povpraševanjem po delavcih-rojakih v gradbenem in železničarskem sektorju.
V zadnjih petindvajsetih letih 19. stoletja je v Združene države Amerike odšlo približno 800.000 Italijanov. V prvih petnajstih letih 20. stoletja je italijansko izseljevanje v ZDA zabeležilo rekordno število prihodov: več kot tri milijone Italijanov je odpotovalo v Ameriko. Izseljenci so prihajali v glavnem iz južnih italijanskih dežel, predvsem iz Kampanje, Kalabrije, Bazilikate, Abrucev, Molizeja in Sicilije. Ta pojav je zajel tudi nekatere predele toskanskih Apeninov in severnih dežel, kot so Piemont, Lombardija, Veneto in predvsem Furlanija. Leta 1902 je preiskovalna komisija »Industrial Commission«, ki jo je ustanovil ameriški Kongres z namenom »to investigate questions pertaining to immigration, to labor, to agriculture, to manufacturing, and to business, and to report to the Congress and to suggest such legislation as it may deem best upon these subjects”, Vidmu in Furlaniji pripisala vlogo »zbirnih centrov« (collecting points) in »izvornih okolišev« (contributing districts) italijanskega izseljevanja v Združene države. Pot, ki so jo prehodili izseljenci iz Furlanije in z območja Cadoreja in Treviza v Venetu, jih je vodila od Vidma mimo železniških postaj v Milanu, Chiassu, Baslu, Parizu ter francoskih pristanišč v Le Havru in Cherbourgu do New Yorka. To pot so izbrali tudi Furlani, ki so se v istih letih izselili v Kanado.
fai clic per leggere tutto il documento
|
|
Tvoja zgodba o izseljenstvu
Prispevaj svojo zgodbo ali zgodbo sorodnika, prijatelja, znanca. Opremiš jo lahko s fotografijami, drugimi dokumenti ali multimedijskimi vsebinami. Uvrščena bo v arhiv AMMER in tako tebi ter drugim dostopna, skupaj z ostalimi objavljenimi zgodbami, prek njegove spletne strani.
|
|
web
administrator